ponedeljek, 21. marec 2011

VINO, 3. NAJSTAREJŠA PIJAČA

Skupščina kluba PMČ, Metlika 13.11. 2007

Spoštovani gospe gospodje!

Med brskanjem po obsežni zgodovini trte in vina, se najdejo številni zanimivi dogodki in podatki. Zgodbo o vinu so nanizale  stare civilizacije in  pripoveduje o neizbrisni vlogi vina pri razvoju običajev, umetnosti, kulture. Veliko poduhovljenosti odseva iz izrekov, pesmi, upodobitev…

V  zadnjih treh desetletjih zopet v številnih državah  raste zanimanje za  vinsko kulturo in poznavanje  vin. Ta ugledna pijača je za vodo in mlekom, po starosti, verjetno tudi po pomenu za človeštvo, na tretjem mestu.

Pismo stare zaveze govori, da je   po vesoljnem potopu Noe začel obdelovati zemljo in zasadil vinograd.  Tako je zapisano v legendi.

Sicer pa vino spada med prve človekove uspehe  in je zasedalo v številnih  civilizacijah privilegirano mesto.  Vrsta epohalnih  odkritij na področju biokemije je vezana na vino, n. pr.: fermentacija, oksidacija…

Divja trta, ki rodi tudi grozdje podobno žlahtnemu, naj bi uspevala že pred pojavom ljudi na zemlji. O tem pričajo fosili pečk stari 60 milijonov let. Kdaj se je začelo iz grozdja pridelovati vino, so predpostavke.

V Gruziji so odkrite najstarejše sledi, lončeni vrči in reliefi grozdja izpred 6 tisoč let pred Kristusom. Podobno v Perziji in Egiptu.  Stari Egipt nam je zapustil dragoceno dokumentacijo.

Na lončenih posodah so omenjeni celo letniki vina, lega vinograda in ime vinogradnika. To so  prve vinske etikete. Babilonci so razglasili vinske zakone o ravnanju z vinom. Arheologi so odkrili na Kavkazu, vzhodno od Črnega morja, pečke gojene trte stare 7000 let.

Najstarejši vinograd je bil posajen na območju med današnjimi državami Turčijo, Gruzijo in Armenijo, Še vedno je uganka zakaj v Severni Ameriki, kjer je razširjena trta vrste Vitis, ni nobenih znakov, da bi poznali vino pred  krščanstvom, čeprav so tam  obstojale uspešne civilizacije.

Odkritje vina v Mali Aziji je bilo gotovo po naključju.  Grozdni sok so hranili  v lončenih posodah in mehovih iz kozje in kamelje kože. Toplota je  vzpodbudila alkoholno vrenje, in sladki mošt se je spremenil v vino. Ne moremo vedeti, če je sok popolnoma povrel, ali je prišlo do polsuhega vina, ali je  scikalo.

Z razmahom grške civilizacije, začenši 1600 let pred Kristusom, so bili vinogradi na vsem območju Sredozemlja. Glavna centra sta bila Mikene in Šparta.

Številne upodobitve na najdenih vazah pričajo, da je bilo Vino  kultna pijača za verske obrede, čaščenja bogov in praznovanja. Tudi kletarstvo je bilo napredno, čeprav so dodajali morsko vodo, da bi bilo vino mehkejše.

Grški naseljenci so razširjali trto.  Šeststo let pred Kristusom sadili trto ob današnjem Marseille-u, 100 let  kasneje na Siciliji. Toda njihov bog Dioniz ni bil samo dobre narave, da bi vinogradnike učil predvsem negovati vino. 

Viri  navajajo, da ga je spremljalo veliko razuzdanih žensk, ki so obnorele uboge moške in marsikatera kmetija je šla na boben.

Po zatonu grške civilizacije se je vinogradništvo razširilo po vsem Rimskem imperiju. Vino je pomenilo hkrati statusni simbol, sredstvo za plačevanje, zdravilo in obvezno mitološko pijačo  pri podpisovanju pogodb.

V antiki je bilo najbolj slavno belo vino. Stroka je napredovala, imeli so veliko sort in Vergil je zapisal, da jih je toliko kot kamenčkov na obali. Krščanstvo je vključilo vino v svoj obred. Zaradi tega se mu je uspelo  obdržati po vdoru Barbarov, ki so premagali Rim.  

Rimljani so na veliko uporabljali svinčevo sol, ki je sladka, toda strupena (la litharge, P. str.24 ) za slajenje jedi, pijač in vina. Domnevajo, da je lahko ta praksa tudi eden izmed vzrokov za padec imperija.

Iz še cvetočega Rima so trto  širili v južno Francijo, dolini Rena in Mozele, Španijo, v Belo krajino in še kam. V današnji Toskani je bilo vino poznano v 3. stoletju pred Kristusom.

V Srednjem veku so bili vinski pionirji  menihi, predvsem Benediktinci in Cistercijanci. V dobi renesanse so pospeševali panogo monarhi in bogati meščani. 

Največji obseg je trta doživela v Evropi  v 16. stoletju. Vinogradov je bilo 4 krat več kot danes in poraba vina /osebo/leto čez  200 litrov.

To zlato obdobje so kmalu prekinile epidemije in vojne, kakor tudi ohladitev Evrope, ki je vinograde skrčila na današnja aktualna vinorodna območja.

V statutu kluba PMČ smo se zavezali, da širimo  vinsko kulturo, in osveščamo ljudi o plemenitem poslanstvu vinske trte in vina. Vino ima svojo dušo, ki jo lahko odkriva in doživlja le kulturen pivec.

Vinsko kulturo, ki je del narodove kulture, skuša zaznamovati vsaka generacija. Gotovo smo pa bistveno bolj napredovali s kakovostjo vin, kot smo uspeli nadgraditi vinsko kulturo. 

Odkritje fenomenov fizike, kemije in biokemije v 70 letih prejšnjega stoletja in razumevanje procesov v vinu je zaslužno za ta spektakularni preskok v kakovosti vina. 

Gotovo pijemo sedaj boljša vina kot pred tisočletji in stoletji. Toda o vinu je bilo pred stoletji in tisočletji zapisanih toliko  resnic, ki še danes držijo, da lahko ob takratni vinski kulturi strmimo:

Sirah, ki  je živel v Jeruzalemu okrog leta 200 pr. Kristusom je zapisal:
·        Vino poživlja srce in razveseljuje dušo, če ga piješ o pravem času in zmerno.
·        Heraklid ( 5. stol. pred K. ), grški filozof, ki je prvi učil, da se zemlja vrti okrog svoje osi, torej zelo pameten človek, je zapisal po pokušanju vina: »Ves moj genij je v nosnicah«.

Pred 2400 leti je Platon razlikoval že osnovne okuse ( sladko, slano, kislo, grenko ) in vrste arom. Nismo veliko napredovali od takrat. Šele leta 2004 je bila podeljena Nobelova nagrada za medicino ( Axel in  Buck ), zaradi odkritij in novega znanja o naših čutilih za vonj in okus.

Vino je bilo navdih mnogim pesnitvam. Platonov izrek »Zaman trka na vrata muze tisti, ki ne ljubi vina« potrjuje vlogo vina v poeziji:
·        Oton Zupančič je v gostilni svojih staršev kar na steno napisal Belokranjsko napitnico: »Sreča skače, vince se preliva, draga moja, ti si vsega kriva…
·        Naš slovenski vinski zavetnik škof Anton Martin Slomšek nam je zapustil preroške pesmi in nasvete. »En hribček bom kupil,…« »Žalostna je miza na kateri ni vina«,  »Kdor vince prav uživa veselje v srce vliva, če srce dobro ni, ga vince le skazi«.
·        Podatek, da je v obdobju najuspešnejšega pesnenja Franceta Prešerna bil v Ljubljani edini slovenski napis:«Točimo metliška vina«, France gotovo ni spregledal. 
·        Hrvaški pisec A. G. Matoš je zapisal: V vinskih krajih rastejo talenti, umetnost, življenjska radost, zdravje in glasba.  Tudi naša Kristina to potrjuje in njen glasek bomo lahko podoživljali ob srkanju zaščitene MČ.

Pridelava vin je zelo odvisna od vremenskih pogojev, nikoli ne vemo v naprej koliko bomo pridelali, niti kakšna bo kakovost, niti kakšno bo plačilo. Toda vinogradniška družina  vztraja, ne samo zaradi dohodka.

Vsak letnik jim pomeni novo rojstvo, novega otroka, novo stvaritev. In v to stvaritev dajejo del sebe. Zato se lahko reče, da je vino je  zrcalo ljudi in področja.

Torej pri okušanju vina z ljubeznijo  slutimo del duše ljudi, ki so ga ustvarili in si prikličemo v spomin pokrajino, kjer je vino pridelano. 

Španski slikar Salvatore Dali je poznan po izreku: »Ljubitelj, ki se je naučil umetnosti pokušanja, več ne pije, temveč odkriva vinske skrivnosti«.

Zadovoljstvo ob vinu raste z znanjem, ki si ga pridobivamo in nas počasi pripelje v kraljestvo čutil. Umetnost degustacije ni niti skrivnost niti  domena izbranih.

Ljubitelji, ki se iskreno družijo z vinom doživljajo zadovoljstvo, ki je sestavljeno iz duševnih in čutnih občutkov Letošnji letnik je dal veliko odličnih vin.

Zaposlite vsa čutila in odkrivajte v vinih skrivnosti, ki jih le ta rada šepetajo. Slišali boste šelestenje brez, tamburice in če boste še bolj pridni,  Kristino, kako poje Lepo Anko.



J. Nemanič 7.11.2007

Ni komentarjev:

Objava komentarja